Pojdi na vsebino

Nekoč nekje ob vodi mirujoči,
najbržda jezeru – in mesec mlad
bo šele pozno vzšel, a do takrat
le iz teme tema v temo se toči -

dva ljubita se gola v vlažni travi.
Poljub, ki jeden je, a ne ogrize;
objem, ki stisne, vendar ne zadavi;
nočni obed – užit brez žlic in mize!

Nad njima lahno pošumeva listje,
piš oblizuje z gorke kože znoj,
nedoumljivo čas prozoren, čist je,

je Zmerom, ki mu je ime Nocoj,
povsodni, tu edinole navzoč:
ob tihem jezeru, nekje, nekoč.

- Milan Jesih

  • Share/Bookmark

Pusti komentar

Vaš e-poštni naslov nebo nikoli objavljen oz. posredovan tretji osebi. Obvezna polja so označena z *
*
*
Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !