Pojdi na vsebino

Osnovne sile

Osnovna síla je mehanizem, s katerim delujejo delci drug na drugega, ki ga ni mogoče pojasniti z drugim, še osnovnejšim mehanizmom. Vsak opažen fizikalni pojav, od trkov galaksij do obnašanja kvarkov v protonu, se da pojasniti z osnovnimi silami. Zaradi svoje pomembnosti je preučevanje osnovnih sil ena glavna dejavnosti fizikov zadnjih petdeset let.

Tradicionalno štejemo med osnovne sile štiri interakcije: gravitacijo, elektromagnetno interakcijo, šibko jedrsko silo in močna jedrska sila. Kljub temu pa obstaja močno prepričanje, da so vse štiri naštete sile le različne manifestacije ene same, še osnovnejše, interakcije. Sredi 60-ih let 20. stoletja so uspešno združili elektromagnetno interakcijo in šibko jedrsko silo v elektrošibko interakcijo. Nekoliko bolj spekulativna je združitev elektrošibke teorije z močno jedrsko silo v veliko teorijo poenotenja. Kako združiti to poenoteno silo s četrto – gravitacijo – ostaja odprto vprašanje, s katerim se ubada teorija kvantne gravitacije.

Izraz »osnovne sile« se je ohranil kljub temu, da je nekoliko zavajajoč, saj ene med njimi – gravitacije – ne opisujemo več kot silo v Newtonovem pomenu: na telo z maso ne deluje na daljavo nobena »gravitacijska sila«, kot to opisuje gravitacijski zakon, ampak jo v okviru splošne teorije relativnosti razlagamo kot ukrivljenost prostor-časa, ki ga sestavlja gravitacijsko podaljšanje časa in ukrivljenost prostora.

Sodobni pogled na tri osnovne sile – elektromagnetno ter šibko in močno jedrsko – je, da telesa ne interagirajo neposredno eno z drugim, ampak ustvarjajo okoli sebe polje, ki vpliva na obnašanje oddaljenih teles. Kvantna teorija polja povezuje ta polja z enim ali več delci, za katere se meni, da so rezultat neke osnovne simetrije v naravi.

  • Share/Bookmark

Pusti komentar

Vaš e-poštni naslov nebo nikoli objavljen oz. posredovan tretji osebi. Obvezna polja so označena z *
*
*
Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !